Vstaja v Mariboru

 

 

 

 

 

 

 

 

 

“Danes Grčija, jutri vsa Evropa” – je slaven grafit iz časa grške vstaje leta 2008. Anarhisti smo takrat ocenili, da se je začelo obdobje nemirov. Danes je zgodovina z vso silo treščila tudi k nam. Z vstajo v Mariboru se je zgodilo nekaj, za kar so mnogi mislili, da je pri nas nemogoče: ljudstvo se je samoorganiziralo in vrglo z oblasti svojega lokalnega šerifa, hkrati pa prižgalo iskro širšega upora zoper politično-ekonomsko elito vsepovsod. Nimamo kristalne krogle, da bi napovedali, kaj sledi, vemo pa, da nam romantiziranje in naivnost ne bosta pomagala prav nič, organiziranost in pogum pa precej.

Za vse nas se zastavlja vprašanje, kaj v tej situaciji početi. Razlogi za vstajo so na dlani in dogajanja na ulicah ni treba še dodatno interpretirati, saj to že samo po sebi pošilja dovolj jasno in glasno sporočilo. V vsesplošni poplavi pričevanj, analiz in napovedi naj na tem mestu raje dodamo nekaj praktičnih misli, ki naj služijo kot dodatni kamenčki v skupni mozaik poti v prihodnost onkraj gospostva oholih lokalnih šerifov in kapitala.

Ne glede na to, kaj bo sledilo, je treba prepoznati, da je bilo v zadnjih tednih in dneh že marsikaj narejenega. Situacija druge mariborske vstaje, ki je nihče ni organiziral ali predvidel, a se je vendar zgodila, je številnim ljudem, ki še nekaj časa nazaj niti pomislili niso, da lahko na kakršen koli način vplivajo na spremembe v družbi, odprla možnost za povsem nov pogled, za nova srečanja in prakse.

Sosedi, ki so se prej morda prepirali zaradi parkirišča, so v oblaku solzivca sklenili nova zavezništva in sedaj skupaj pilijo podrobnosti taktike nenasilne nepokorščine. Neznanci so postali tovariši. Odnosi so nenadoma dobili povsem novo kvaliteto, in to je resničen pomen druge mariborske vstaje. O njej priča silna eksplozija potrebe ljudi po deljenju tega, kar se je zgodilo: Facebook in ostala socialna omrežja so polna poročil o policijski brutalnosti, političnih plakatov, sloganov, dokumentov z ulic. Zapomnimo si: ljudstvo, ki je sposobno v tako kratkem času sredi vsesplošne depresije in apatije zgenerirati toliko kreativnosti in sodelovanja, je sposobno tudi vse ostale vidike družbenega življenja organizirati drugače. Ne dovolimo si, da to ponovno pozabimo.

Policijska brutalnost ni nobeno presenečenje ali nehoteni eksces, nasprotno, ta je pričakovan odziv oblastniške elite na zahteve ljudi po dostojnem življenju in koncu nekaznovanega izkoriščanja nas in skupnega za njihove zasebne interese. Odgovor nanjo je v tem, da se ne pustimo prestrašiti, temveč se organiziramo za to, da nam ta ne more priti do živega: na prihodnje proteste pojdimo skupaj s prijatelji, pazimo drug na drugega, bodimo pozorni na dogajanja, predvsem pa se ne pustimo utišati. Potrudimo se, da ne reagiramo panično, in pomagajmo ostalim, ki tega prvi hip ne zmorejo. Toda ne popuščajmo.

Zavedajmo pa se tudi, da je trenutno prostor odprt v vse smeri, tudi za nekatere, ki si jih kot anarhisti in anarhistke nikakor ne želimo. Pri svojem delovanju se zato držimo principa, da le v kolikor nam uspe v praksi in skupaj resnično uveljavljati principe svobode, avtonomije, mnogoterosti, horizontalnosti, afinitete, spoštovanja, enakosti in zavrniti sleherni seksizem, rasizem, sovraštvo, homofobijo in ostale ostanke propadajočega reda, le v tem primeru lahko dosežemo resnično družbeno spremembo. Ne enkrat v daljni prihodnosti, temveč že danes in jutri. Najdimo se torej na ulicah in izborimo nazaj svobodo, ki nam že od vedno pripada.

 

Za: http://www.a-federacija.org/

 

 

(Visited 19 times, 1 visits today)

Dodaj komentarz

Twój adres e-mail nie zostanie opublikowany.

*